Jegibajk

JEGICLUB

JEGIBAJK

Hitrost, druženje, vrtenje pedal , bolečine v zadnjici

OPISI JEGIBAJKOV

Pod vsakim opisom imate možnost napisati vaš komentar.

Slike si lahko ogledate in jih pokomentirate (na koncu opisov klikni)

14.6.2008

JEGIBAJK – Družinsko, rekreativni maraton Franja 2008

Zahtevnost: lahka

Dolžina: 28 km

Čas vožnje: cca 1h45min

Start in cilj: Ljubljana Btc

Zaporedje krajev: BTC - Sneberje - Šentjakob - Dol - Dolsko(preko Save) - Zalog - Sneberje - BTC

Število udeležencev: 5

Namen: Rekreacija v dežju

Opis: Zjutraj je pričelo deževati in začeli smo se spraševati, ali naj sploh gremo na maraton. Ampak padla je odločitev, gremo. Eni z Viča, eni s Centra do Jarš, kjer smo se vsi zbrali in odhiteli na štartno mesto. Ljudi kljub dežju ni bilo ravno malo. Štart, Kide se takoj požene bolj v ospredje, ostali pa laganac v koloni. Naj omenim še navijače ob progi (Bojč,Anča in Klejča). Po mučni vožnji polni luž, vmes se je še malo ulilo, vožnja ni bila ravno prijetna. Tudi ohladilo se je, da nas je še dodbra premrazilo. Končno postanek, kjer smo se malo okrepčali. Po približno 15 minutnem postanku smo nadaljevali pot. Ker smo vozili v strnjeni koloni smo morali biti ves čas previdni, da se ne bi zaleteli v koga, ali pa da ne bi kdo pred nami padel in pol bi leteli vsi po zraku... Teh 28 km je kar hitro minilo (vsaj meni). V cilju nas je pričakalo bučno navijanje. Vsak, ki je prispel v cilj je prejel medaljo. Malo smo zadihali se malo pogovorili, kako nam je šlo, pol pa odšli na malico, pijačko.... Ker nas je že pošteno zeblo, pa tudi premočeni smo bili, smo se počasi odpravili proti Brininem avtu, kjer nas je le ta počastila s prijetnim Jegrčkom (moram reči da mi je zelo tknil). Jegiclub

JEGIBAJK Franja-SLIKE (KLIKNI)

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Šmarna gora je osamelec na severu Ljubljanskega polja. Ima dva vrhova: manjšo Šmarno goro (669 m) in višjo, Grmado (676 m). Zaradi lege in razgleda je postala priljubljen izletniški cilj. Šmarna gora je točka v Slovenski geološki poti, čeznjo pa je speljana tudi gozdna učna pot. Južno pobočje Šmarne gore večinoma poraščata puhasti hrast (Quercus pubescens) in črni gaber (Ostrya Carpinifolia), severna pobočja pa bukov gozd. Posebnost te gore je narava in lega, saj kraljuje nad nižino, ki jo deli na ljubljanski in gorenjski del Ljubljanske kotline. Ob zahodnem in južnem podnožju Šmarne gore teče reka Sava. Vrh Šmarne gore je bil poseljen že v prazgodovini, po pripovedih naj bi bila v srednjem veku tu zgrajena utrdba in že pred letom 1216 tudi Marijina kapela. Leta 1432je bila zgrajena romarska cerkev Matere božje, obnavljana v 17. in 18. stoletju. V času turških vpadov konec 15. stoletja so jo obzidali in je služila kot protiturški tabor.
Pod Šmarno goro (med Tacnom in Šmartnim) je 22. julija 1941 počila prva partizanska puška, kar se je nekdaj praznovalo kot dan vstaje slovenskega naroda.

Jegiclub pa se ni podal na Šmarno goro, ampak jo je s kolesi obkrožil;

22.9.2007

JEGIBAJK – Šmarnogorski krog (Tacen 2007)

Ime proge: Šmarnogorski krog

Višinska razlika in povprečni naklon poti: Višinska razlika je 72m in povprečni naklon je 0,34%.

Zahtevnost: srednja, lahka

Dolžina: 21,1 km

Čas vožnje: Prvi v cilju cca (s postanki) 1h 45 min, glavnina 1h 50 min, zadnji 1h 53 min

Start in cilj: Tacen (Policijska akademija)

Zaporedje krajev: Tacen - Vikrče - razcep Spodnje Pirniče - Spodnje Pirniče - razcep Ruskit - Kmetija Kobilar pri Sp. Perničah - Baronov Rep pri Smledniku - Paradiž pri Smledniku - Smlednik - Valburga - Hraše pri Smledniku - Zapoge - Vodice pri Ljubljani - Skaručna - Povodje - Šmartno pod Šmarno goro - Tacen

Število udeležencev: 10 odraslih, 1 otrok

Namen: druženje, rekreacija, utrditev zadnjice

Opis in poročilo JEGIBAJKA: Vse skupaj se je za nekatere pričelo že okoli 8h zjutraj, čeprav je bil štart ob 10h. Polovica udeležencev se je na štart pripeljala z avtomobili, polovica pa je prikolesarila. Štart je bil zaradi slabega vremena (uradno) prestavljen za 35 min, (neuradno) pa zaradi polne mize Jgiclubovih okrepčil. Malo čez pol enajstih pa se je pričelo. Zbrani na štartu so si skušali priboriti čimboljšo štartno pozicijo, tako da je prišlo že pred samim štartom do tekmovalne napetosti in živčnosti. Tri, štiri, zdaj, se je zaslišalo in Jegibajk se je pričel. Štart je najbolj uspel ..... . Nekateri so se pognali, kot da gre za pravo tekmo, drugi pa so se držali bolj v ozadju in čakali na svojo priložnost. Sledil je vzpon, pa ravnina, pa še en vzpon (nekateri so se malo všteli in vzeli vzpon preveč z lahkoto, tako da so imeli manjše probleme z lovljenjem sape). Ker na štartu ni bilo ravno toplo, smo bili malo bolj oblečini a že po dveh klančkih, so odvečna oblačila hitro romala v nahrbtnike. "Končno" smo si mnogi rekli, kajti na vrsti je bil spust. Uh kako je pasalo. Veselje pa ni trajalo dolgo, kajti že za naslednjim ovinkom, nas je čakal novi vzponček. Malo pred vrhom krajši postanek, obisk trgovine, vrtenje pedal v nižji prestavi in končno spust, pa ravnina in že smo bili na polovici. Končno pavza, okrepčilo, sendvič, Jegiclubovi proizvodi, debata, previjanje, pogled na Kamniške alpe, sonček. Po cca. polurnem odmoru pa smo krenili dalje. Sprva smo vozili v strnjeni koloni, pa se malo razrečili, pa spet skupaj, in nekaj kilometrov pred ciljem pobeg štirih kolesarjev + otrok. Strašanski tempo, napori, vrtenje pedal, prestavljanje zdej v višjo, zdej v nižjo prestavo, eden zaostane (favoritu zmanjka moči, kljub močni volji in naporu, mu ne uspe ujeti vodilnih) ostanejo trije+otrok, spust, v zaveterje, izmenjavanje v vodstvu, na števcu 30 km/h, 33km/h, 36,km/h, oglasi se glasek "Ati še, še", ovinek, ravnina in cilj. Prvi skozi cilj, drugi in tretji skupaj v cilj, okrepčilo, in čakanje, čakanje, četrti v cilju, čakanje, glavnina v cilju, čakanje, zagledamo nekaj oranžnega in zadnji udeleženec prispe v cilj.

Sledi okrepčilo, pa okrepčila, podelitev medalj vsem udeležencem jegibajka, izmenjava vtisov, pa smeh, pa okrepčilo in konec. Debata se je nadaljevala z grizljanjem pice, solate in srkanjem piva, radlerja, soka..... v piceriji, po kočanem obedu pa se je vsak odpravil novim dogodivčinam naproti.

Zaključek: Event je uspel, vreme je bilo ravno pravšnje za kolesarjenje, glede na to da Jegibajk ni bil tekmovalne narave, čeprav je bila tekmovalnost na trenutke prisotna, smo bili zmagovalci vsi, ki smo prekolesarili Šmarnogorski krog in si pošteno zaslužili bronasto kolajno. Kaj povedati za konec ? Borili smo se po najboljših močeh, nekatere še danes boli zadnja plat, ampak naslednje leto gremo po srebro.

Jegiclub

Komentarji:

-Bilo je zelo megleno, prijetno, sončno, sproščujoče, navdihujoče, zanimivo … Skratka zelo dobra in super ideja za izlete (če le sije sonce). J Karja

-Jegidobro!! Upam da bomo kmal ponovil. Blaž

-Mal smo zmatran, Jasno rit boli, Žiga je zmagu. Jerneja

-Bilo je fajn! Kide

-Rit je bila hvaležna cilja! Jasna in Matej

-Bilo je zelo naporno, vendar je meni in Žigi uspelo pripeljati do cilja, skratka da ne bom dolgovezu "je kr šlo". Cile

-Fino je ko že zjutraj neki za zdravje narediš, pol pa cel dan samo še uživaš. Majsi

-Hudo dobro, hudo naporno, rit huuudo boli… Brina

-Dlje od "doma" do Šmarne kot okrog. Zdej morm še s kolesom v Trnovo (tm zdej žvim), da bom pol lahko kej dobrga pojedu. Garbo

JEGIBAJK-SLIKE (KLIKNI)

Za Jegiclub poroča Brina:

No pa pejmo lepo od začetka. Petek popoldne – še zadnje priprave – metanje na kup – vse stvari ki jih potrebujemo za na pot. … prepričana da imam vse – šibam na Karate, tam se spomnim še miljon stvari, ki jih moram še vzeti sabo – in si rečem sej bom pol po treningu. Po treningu šibam k Majsi po kolo, in kaj se zgodi pol – Majsi pravi če greva na pivo??? In seveda kot ponavadi ne morem rečt ne – in sva šle. Tam seveda srečava še unga in unga in unga…. Pivo na pivo in še eno pivo …. In bi blo kmal preveč – ko sva le rekli da bi pa zdej že blo fajn it mal počivat. Zjutraj – cela norija – še milijon stvari za prpraut – pa sendviče nardit, pa vse v avto znest pa …. In seveda ni šlo drugač kot tko da zamudim. Pridem na štart in tam Brane je že ves jezen, premražen in sam čaka. Pa sem hitro izkoristila situacijo in ga ponucala da mi je malo pomagal – postavit mizo in stvari ven z avta dat …. Tako da je bilo vse pripravljeno ko začel prihajat prvi kolesarji. Malce z zamudo smo se odpravili na štartno črto. Ob »zvoku strela pištole« smo se vsi pognali po poti. Le kratek čas smo bili vsi lepo v vrsti, vendar so kmalu vsi pobegnili naprej – bolj sem se jih trudila ujet bolj so bili daleč. Že po dveh kilometrih sem bila tako zadihana, noge in rit so bolele za znoret. Sem že mislila da bom kar omagala, ampak tega si seveda nisem smela privoščiti. Do cilja je bilo nujno treba pridt. Moram rečt da sem mislila, da mam več kondicije – zdej sem pa vidla da teli treningi Karateja in teka čist nič ne pomagajo. Sem bla čist preč. Pol pa vidm Blaža kako lagano se on fjaka od začetka kolonce pa do konca, pa spet naprej pa … tko uglavnem celo pot – in seveda zraven še slika in snema – pa od kej mu tok energije?? No uglavnem vse tja do pavze sem sopihala tam na koncu kolone – oziroma bla je kolona pa dolg nobenga pol pa jst. J Po pavzi sem se pa odločila da štartam prva pa da vidm če me bo loh kdo ujel, moram rečt da sem kar nekaj časa vodila potem pa …. !!! nebodigatreba mi pade ketna dol !! L in seveda preden jo naštelam nazaj in spet zaštartam sem bla spet tazadna – in pol sem se spet vse do cilja trudila da bi vsaj koga lahko prehitela pa ittttaaaak da mi ni ratal. Pa jebiga en more bit tazadn. Tokrat sem bila to jaz. Ampak medaljo sem pa vseeno dobila!!! Se vidimo drugo leto.

Brina

Za Jegiclub poroča Majsi:

Moja zgodba Jegibajka se je začela že v petek zvečer...Gre pa nekako takole:
V petek zvečer pivo, dva, tri v Kriglu....pa sva se z Brino spomnile, da nas naslednji dan čaka kolesarski podvig. S težkim srcem sva zapustile prijeten lokalček na Viču in se odpravile še na sprehod s kužki in potem domov v toplo posteljo. Naslednji dan sem bila hvaležna, da sva se tako pametno odločile!

Zjutraj me je z mrkim pogledom pričakal Kide, ker sem kot ponavadi zamujala, potrebno pa je bilo narediti še zadnje optimalne nastavitve na kolesu in seveda, vse spet zadnji trenutek. Prav nič bolj vesel ni bil Blaž, ki naju je čakal na PSTju, zato smo morali kar hitro vrteti pedala, da smo čim prej prišli do Celovške, kjer se nam je pridružlla še Karja. Zadovoljni od spoznanja, da le ne bomo zamudili štarta, smo odkolesarili proti Tacnu. Tam so nas pričakali ostali udeleženci, ki so se medtem že okrepili s pijačko. Ja, mraz je pritiskal in potrebno se je bilo ogreti. Tudi več kot 10 kilometrska pot, ki je bila za nami me ni tako ogrela kot Jegiload. Plačali smo štartnino, pobasali odlične sendviče in vodo, ter se odpravili na štart. Po pisku štarterja smo se vsi zagnali, kot da za nami gori voda... Kmalu mi je bilo malce žal, da sem štartala na polno, saj je hitro sledil krajši vzpon. No, ampak, ker za vsakim vzponom, sledi spust, sem si lahko malo oddahnila in medtem nabrala novih moči za pot, ki nas je še čakala. Kolesarska pot nas je vodila iz Tacna, skozi Vikrče, mimo Pirnič, do Smlednika. Tu bi se lahko povzpeli še na Stari grad, vendar ga ni bilo v programu, morda pa namig za prihodnjič. Garbo ni mogel iz svoje kože in je spotoma zavil še v manjši Mercator, kjer je pregledal zaloge polic. Nekateri smo to izkoristili za krajšo pavzo, saj nas je takoj za tem čakal še en klanec. Ni bilo hudega, saj nas je na desni strani navduševal pogled na Kamniške alpe, na levi pa so se bohotile čudovite hiše, kmalu za tem pa smo bili nekje na polovici poti in zaslužili smo si še en postanek, kar na avtobusni postaji. Nekateri so se krepčali s sendviči, drugi so menjali plenice, si masirali boleče zadnjice ali pa so se predajali sončnim žarkom, ki so si okoli poldneva že dodobra izborili pot skozi jutranjo meglo. Ob še zadnjem pogledu na Kamniško sedlo smo se odpeljali dalje proti Vodicam, Skaručni, Povodju in Šmartnem. Pot do Policijske akademije, kjer je bil tako Štart kot cilj, je minila kot bi mignil. Najbolj aktiven na tej čudoviti krožni poti je bil leteči reporter Blaž, ki je bil v enem trenutku na koncu kolone, spet drugič se je izgubil nekje daleč v ospredju in nas čakal s kamero. Ja, delo reporterja res ni lahko, sploh če hočeš ujeti vse atraktivne prigode, ki se dogajajo med potjo.

Naj še omenim, da Jegibajk ni bil tekmovalne narave, pa kljub temu je Cile kar naprej ponavljal, da sta z Žigatom prva prešla ciljno črto. Ampak na koncu smo bili vsi nagrajeni s čisto pravo bronasto medaljo.

Torej se vidimo drugo leto, gremo po srebro!!!

Majsi

P.S. Zanalšč je malo daljša, ker upam, da se ljudem to ne bo dalo brat.

Za Jegiclub poroča M.

Porocilo z Jegibajka:
Nervozen sem bil že dan prej, saj nisem vedel kako bo kolo po enoletni pavzi delovalo, pa tudi črevo me je v predzadnjem zavoju še peklo od kitajske hrane, ki sem jo zaužil dan prej.
Na start sva z Jasno prispela seveda z zamudo, pa nič ne dé, saj sem hitro nadoknadil tiste 2 dcl Jegilimarclinivkhooda al karkoli je že blo ime dopingu. Na štartu je že vse lepo oranžno. Sem pa opazil, da je mnogokatero lice bodisi zaspano, zaskrbljeno ali se omotično od prejsnjega dne.
Prvi klanec v Pirničah je bil kačji maselj, je pa res, da je prej zaužiti doping delal namesto mene. Nejc in Majsi lepo lagano sportski, Kide pa je ze začel s prehitevanji...
Pr mehankarju (na konc Pirnič) me je prehtel še Cile in takrat sem opazil, da doping popušča, za povrhu, pa se je sonce že tok razkomotu na nebu, da mi je začel po piskru nabijat, not pa kuhat. Hja sreč smo nardil mal pavze, se mal slekl, pa Blaž je škljocat začel.
Klanec pred Valburgo. Jasna omaga (ker ni bla dopingirana je bla fertik).
Moj sedež je že začel najedat in rit ni bla prow nč hvaležna....pa še doping je čist popustu...&"$%!#!!. Čimprej se mi je mudil na JegiKARKOL!! ŽEEEJEEEN!!!
Spust je bil božanski-nč ni blo treba pedala poganat...edin mraz je grizu okol uhlow. Cile me spet prehiti. Ja vaaalda po klancu dol. Žiga sam pomežikne ko gresta mim.
U Valburgi se Brini prvič sname oz. ji dol pade (ketna namreč)! Jeee, še mal pauze. (Garbo izkorist gužvo in u Meckator po čike skokne).
Pa kdaj bo ta prekleta pauza? ŽEEJEEN!!
Izcedil sem še zadnje atome in prtisnu pedala na ful. Vozim že na hlape-tank je prazen. Garbotov ni bil...je mim švignu na svoji srebrni streli!
Od daleč sem vidu nekaj lepga - ta prvi Jegovci so sedel! Zdej al se je komu kej zgodil, al je pa to PAVZA!? Ja, pavza je!!!
Natankam, tko kot je treba (malce več kt pred startom,hk), sej je direktorca poskrbela za MRZLO pijaco - hvaljen jezus! Zdej je blo pa že težko na kolo splezat. Ja nč, nardim dva, tri kroge po parkirišču in šopnemo dalje...
...naša četica poganja, strumno in veselo
drug za drugim u krivi vrsti
se majemo vese-elo...
Skoz Vodice k bi pihnu..pih! Na koncu vodic srečamo se Jaguarja na njivi, u njem pa ena telefonira. Je Kide reku, daje bla ona, čeprov se mi je zdel, da je bil on. No tok o lepoti. U lejga a smo ze u Šmartnem? Smo taku letel ku snejte skire (DOPING-aha!!)
Zic je bil že tok trd (k jest pa kolo), zato sem se odloču kr za taktiko ˝na pedalih˝.
Ko smo bli bliz cilja sm še mal prtisnu...ej mogoče bodo pa kakšne nagrade sam za prve tri. No, in kaj se pol zgodi? Jasna me pred ciljem našiša k Alonso - vruuum...ja, zdej jo pa nč več ne boli "#$%&#"!*?"#"
Natočmo spet na cilju - ne štejem več, ker sem ze čist preč in se okitimo s kolajnami - tko, da mamo dokaz, če kdo ne bo verjel.
Ne vem, kako je blo z ostalimi, ampak Jegibajk naju je tok izmučil, mene na vznot, Jasno pa na vzven.
Večina je šla še nekej spit in glodat, midva pa po hitrem postopku v kapitulacijo.
Oni so razmišljal kaj v usta djat, jest pa pred wc-jem kaj iz njih,hehe.

Zdej ko gledam medaljo, že sestavljam u glavi taktiko za naslednje leto (če bo ista proga, seveda). Komi čakam!

JEGICLUB

Klub ljubiteljev: Linivk, Limarč, Jegra, Borovničk, športa in zabave